Fuc*** težko leto 2025
Ko se leto začne normalno - in se v trenutku vse sesuje
Ponedeljek. Mir. In potem tornado.
Od nikoder. Od preprostega ponedeljka, ki bi moral biti miren, lahkoten. A vesolje/življenje/karma/ karkoli že… je imelo za nas drugačne plane. Plane, da se v letu 2025 na zeeelo težek način naučimo živeti drugače. Pokazalo nam je, kje smo ga v preteklih letih »lomili«.
Izvedeti, da je mami na smrt bolna, je peklensko težko.
In tako, kot so prišli težki trenutki, težke preizkušnje in komplikacije, tako se je vsa teža nabirala tudi v meni.
Ko telo reče dovolj
Strahovi so se kopičili. Kako bo mami, kako bo zvozila to leto, kakšno pot zdravljenja bo izbrala, … Kako bom jaz dovolj močna za vse te preizkušnje? Kaj, če se zgodi najslabši možen scenarij? Kaj, če ne bo več skupnih izletov, praznovanja rojstnih dni, … Fuck. Misli v teh trenutkih delajo 300 na uro. In zvečer, ko se vse umiri, 500 na uro.
Kopičila sem strahove, negativne misli in občutke, ki sem jih komaj ozaveščala. Dokler ni počilo. Počilo je zelo hitro. Tesnoba. Tesnobni občutki, izčrpanost, slabost. Ne morem. Ne zmorem. Pretežko je.
In v takšnem trenutku imam peklensko srečo v življenju, da imam ob sebi Timija, ki tako sledi vsem dogodkom, da v naprej predvidi čisto vsak izziv, čeprav je ta šele za levim ovinkom (ja, tudi pri delu s strankami).
»Nika. Ustavi se. Vem, da je peklensko težko. Vem, da se vse dogaja hitro… Ampak, dajva na težave pogledati z vseh zornih kotov, tako kot vedno.«
Strah, ki je nosil veliko težo
Kaj je bilo pri tem ključnega?
Da sem si dovolila ozavestiti globlje strahove.
Da me je peklensko strah izgube, ker sem na nekaterih področjih z mami še vedno kompenzirala občutek varnosti. Da me je bilo peklensko strah, da bom s to izgubo izgubila tudi delček sebe.
Kar naenkrat sem čutila, da ne vem, kdo sem jaz kot ženska in da zgubljam vse, kar me je do sedaj življenje naučilo. Izgubljala sem kontrolo nad sabo in samozaupanje vase, da znam v življenju sama izbrati pravo odločitev in sama izpeljati stvari. Ja, neštetokrat sem jih v življenju že. Ampak veš, tisti občutek, ko še vedno veš, da imaš v življenju nekoga, na kogar se lahko nasloniš. Za kogar veš, da je tam nekje, če slučajno »zagusti«.
In od tukaj je izvirala tesnoba.
In čeprav je bilo fuc** težko, sem – mislim da, če sedaj pogledam za nazaj – leto izpeljala v nuulo, sedi pet. odnje .Poizkusi
Timi me je vodil skozi različne A. L. F. A. vaje in vaje na podzavestni ravni, s pomočjo katerih sem gradila občutek varnosti in svoj notranji steber. Postavila sem se kot ženska in znala vsak izziv pogledati s širšega zornega kota. Torej, kaj nas izziv uči, na katere vzorce in prepričanja moram biti pozorna. Tako sem bila v svojem primarnem okolju zmeraj na voljo za pomoč in podporo, a hkrati sem sama s svojimi čustvi in občutki zelo dobro krmarila.
In še nekaj… Kljub začetni tesnobi, ta celo leto ni potrkala na moja vrata.
Če si v tej zgodbi prepoznala svoje strahove ali občutke ,… Če tudi ti nosiš strahove, ki jih potiskaš stran, dokler telo ne reče dovolj. Če čutiš, da je čas, da nehaš zgolj preživljati in začneš graditi svoj notranji steber varnosti.
Te vabim na brezplačno delavnico v živo – ODPRAVI TESNOBO IN PANIČNE NAPADE – soboto 17. 1. ob 10.00. 🙂
Več o delavnici izveš tukaj, kjer se lahko tudi prijaviš: https://www.tockazdravja.si/delavnica-4/
